Težki pogovori in zahtevni sogovorniki

Naša komunikacija vedno kaže, kdo kot človek v resnici smo. Na kaj smo osredotočeni in kaj pravzaprav diha skozi nas.

 

Na naše vedenje, količino energije in predanost določeni osebi ali cilju v prvi vrsti vpliva naše zaznavanje in šele nato presoja tega vedenja.

Iz različnih teorij nam je znano, da naše vedenje pomembno vpliva na komunikacijo in je tudi vzrok za pojav motenj v komunikaciji. Vedenja pa v tem primeru delimo  glede na to, ali se našega vedenja zavedamo ali ne ter glede na to, ali je naše vedenje poznano tudi drugim.

 

Težki pogovori in zahtevni sogovorniki. Morda vam bo pristop treh pogovorov prinesel kakšen namig. 

 

Zagotovo se spomnite občutka, kako je, ko je pred nami prepotreben pogovor, težka komunikacija, ne glede ali gre za poslovne ali privatne osebe.

Včasih je celo lažje doma. Kaj pa, ko smo v službi primorani začeti komunikacijo s sodelavcem ali nadrejenim / podrejenim, in že vnaprej vemo, da ne bo lahka? Taka, kateri bi se običajno najraje izognili.  

 

Pri vsakem težkem pogovoru, avtorji Patton, Stone  in Heen pravijo, da se v resnici dogajajo trije pogovori:

 

  • Pogovor realnosti “kaj se je zgodilo” (nesoglasja glede dejstev, odgovornosti, pričakovanj itd.). Namreč le, ko poskušamo razumeti težavo tudi skozi oči druge strani (obeh vpletenih strani), se naredi prostor, da je  dialog sploh mogoč.

 

  • Pogovor “emocij” – kaj jaz čutim proti kaj ti čutiš. Če poskušamo ostati racionalni, ne bo pomagalo, saj “težki pogovori ne vključujejo samo doživetja, ampak  esenco emocije”. Zato je v tem delu ključnega pomena za nadaljnji dialog, da sprejmete, razumete, se  pogovarjate o čustvih in jih tudi nadzorujete (obvladovanje).

 

  • Pogovor identitete – kaj nam pomeni, kaj je v nevarnosti, kaj to pove o nas, našem samospoštovanju in/ali identiteti. Če čutimo, da je naša samopodoba napadena ali nasprotno, če sprejmemo podobo sebe, ki jo je na nas sprojiciral nekdo drug, je manj možnosti za dialog.

 

Kadar težek pogovor razčlenimo na zgornje tri pod-pogovore oz. elemente, bomo bistveno hitreje našli pot do dialoga, če bomo to želeli.

 

Velikokrat zaradi lastne ideje oz. osebne interpretacije, pričakovanja ali predvidevanja namreč doživimo izrečeno skozi paleto svojih sodb. Prav tako se na tak način odzovemo. Vse to, pa namesto, da bi odpiralo prostor za dialog, le tega zapira in težke pogovore lahko naredi še težje.

 

In to pa nenazadnje vpliva tudi na naše počutje. Smo utrujeni, izčrpani, ne vidimo smisla., nekateri celo doživljajo panične napade in podobno.

 

Res pa je, da drži, da imamo vedno sami vse niti v rokah, kako se bo pogovor začel in končal. A za to potrebujemo dobršno mero samospoznavanja in samoobvladovanja.

Center, ki vedno prihaja iz nas. Jaz temu rada rečem stabilnost stanja, a v resnici gre za dober center, ko se obe sili, ki delujeta na nas, povežeta.

 

Videti človeka, tistega za persono. Slišati besede in jih ne soditi. Sprejeti. Razumeti, da ni prav predvidevati, da zagotovo vemo, kaj se dogaja v drugi osebi. Ne vemo! Ne predvidevajmo, da razumemo njihove občute. Da razumemo njihove namene in porive. Njihov notrajni svet.

 

Le tako, se bomo lahko adekvatno odzvati, da se komunikacija ne zapre. To je tisto, k čemur naj bi človek težil. To je tisto, kar ustvarja boljše odnose.   

 

Zagotovo pomaga to, da smo iskreni s seboj in si priznamo svoje lastne šibkosti in napake, ki smo jih naredili,  sprejmemo in spoznamo svoje slepe pege (kar ne vidimo, pa nam drugi povedo) in tudi priznamo svoje slabe odločitve. Verjemite mi, nihče ni vseved. Vsak dan se učimo. A le človek na mestu priznava svoje napake in se iz njih uči. Uči tako, da jih ne ponavlja.

 

Pomaga tudi, da si dovolimo biti ranljivi. Dobro je, da se zavedamo, da smo samo človek, ki greši. Nismo superheroji, čeprav mnogokrat želimo kazati takšno sliko o sebi.  Ali zaradi občutka manjvrednosti, strahu, dvoma ali pa občutka, da smo več od drugih, pametnejši, boljši itd.

 

Prav tako pa nam je lahko v veliko pomoč, da ozavestimo svoje avtomatske, instinktivne odzive. Da razumemo, zakaj so, v določenih situacijah, enostavno močnejši od nas. Ko jih bomo razumeli pri sebi, jih bomo lažje razumeli pri drugemu.

Če vse to ozavestimo, bomo tudi lažje obvladali situacijo, ko se bo pogovor zaostil. Ko se bo, sogovornik, morda odzval na za nas neprimeren način.

In če bomo v tem trenutku lahko razumeli njegov poriv, njegovo in svojo potrebo,  bomo lažje in mirneje našli pravo strategijo komunikacije in dali povratno informacijo na tisto, kar se je zgodilo in ne usmerjeno v sodbo osebe. 

 

In za konec, ko sprejmemo ves svoj nezavedni del in tisto kar vpliva na nas, in druge (recimo temu naši nahrbtniki), je dobro tudi to, da postavimo problem v širši kontekst, ki nam omogoči videti situacijo iz meta pozicije.

Tako se bomo lažje odzvali iz stanja odraslega in nagovorili stanje odraslega v drugi osebi (če govorimo o transakciji), in iz težkega pogovora odšli bolj zadovoljni in manj izčrpani. 

Kajti tudi vpliv psihičnih stanj je še en od pomembnih psihodinamičnih vidikov komuniciranja. Naše notranje psihično stanje pomembno vpliva na vsakodnevno komunikacijo. Za uspešno komunikacijo moramo vedeti, v katerem stanju se nahajamo mi in naš sogovornik. Če sta stanji obeh sogovorcev enaki, poteka komunikacija vzporedneje in težje pride do konfliktov.

 

V knjigi "Difficult Conversations" avtorji Bruce Patton, Douglas Stone in Sheila Heen,  poudarjajo, da, ko se zadržimo, da bi izrekli točno tisto, kar mislimo, je prav premor med tistim, kar si resnično mislimo in kar izrečemo, to kar naredi težek pogovor resnično težek. V bistvu poskušamo imeti dve komunikaciji istočasno. Zato je težko.

 

Ključ ki odpira vrata:

 

 

  1. Odprtost / dvosmernost komunikacije
  2. Razumevanje realnosti in trije pogovori (realnost & emocije & identiteta)
  3. Poslušaj nato govori in uporaba JAZ sporočil
  4. Spoštovanje – empatija 
  5. Ogni se besedam: ampak, toda, vendar, že že…
  6. Ločite osebno od povedanega
  7. Iskrena namera

 

Komunikacija je nekaj, kar se v resnici nismo nikoli učili. Učimo se je s posnemanjem iz okolja, od pomembnih drugih, glede na to ali nam prinaša željene rezultate ali ne. In včasih, tisti stavek, jaz sem pač tak, je le maska in izgovor za to, da bi v resnici spoznali sebe in svoj avtomatizem. Kajti šele takrat se lahko začne doba odraščanja.

 

Vaša komunikacija namreč vedno kaže, kdo kot človek v resnici ste.

Na kaj ste osredotočeni in kaj pravzaprav diha skozi vas.

 

Jasna Knez, Executive & Team Coach

Junij 2019

 

Piškotki za analitiko
Ti se uporabljajo za beleženje analitike obsikanosti spletne strani in nam zagotavljajo podatke na podlagi katerih lahko zagotovimo boljšo uporabniško izkušnjo.
Piškotki za družabna omrežja
Piškotki potrebni za vtičnike za deljenje vsebin iz strani na socialna omrežja.
Piškotki za komunikacijo na strani
Piškotki omogočajo pirkaz, kontaktiranje in komunikacijo preko komunikacijskega vtičnika na strani.
Piškotki za oglaševanje
So namenjeni targetiranemu oglaševanju glede na pretekle uporabnikove aktvinosti na drugih straneh.
Kaj so piškotki?
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate z uporabo in beleženjem piškotkov.V redu Več o piškotkih