Kar pri sebi ne vidimo, še vedno vodi naše vedenje

Sprememba je težka, dokler ostaja velik del tega, kar nas vodi, zunaj našega zavedanja.

Lahko razumemo, kaj bi morali narediti drugače. Lahko preberemo knjigo, poslušamo podkast, postavimo razvojne cilje, naredimo načrt in se odločimo, da bomo od jutri ravnali drugače. Ja, in vse to je pomembno, ker  je investicija vase in pogosto tudi prvi korak.

In vendar se velikokrat zgodi nekaj zanimivega. Človek ve, kaj želi spremeniti, pa se čez nekaj časa znajde v zelo podobni situaciji. Ponovi enak odziv. V konfliktu se ponovno umakne. Pod pritiskom začne nadzorovati. Težko delegira, čeprav ve, da bi moral. V odnosu znova prevzame preveč odgovornosti. Ali pa se vrne k vedenju, za katero je bil prepričan, da ga je že presegel.

Takrat pogosto sklepamo, da nam manjka disciplina, motivacija ali dovolj močna volja. Iz coaching prakse pa opažam, da se spremembe največkrat lotevamo samo na ravni, ki jo lahko vidimo – tako posamezniki kot organizacije. Naj to pojasnim zelo splošno: rada uporabljam prispodobo ledene gore in Jungov koncept nezavednega. Na površini so naša dejanja in vedenja, torej tisto, kar je vidno in opazno. Pod njimi (podzavestno) pa je veliko več: način, kako zaznavamo situacijo, naše misli in interpretacije, čustveni in telesni odzivi, potrebe, prepričanja, vrednote, pretekle izkušnje, obrambni mehanizmi, identiteta in zgodbe, ki smo jih skozi življenje ustvarili o sebi, drugih in svetu. Vse to je očem skrito. Naše vedenje zato ni naključno. Je rezultat kompleksnega notranjega sistema, ki se je oblikoval skozi izkušnje.

To lahko potrdimo tudi z vidika nevroznanosti. Možgani ves čas iščejo vzorce, predvidevajo in avtomatizirajo procese. To nam omogoča, da funkcioniramo, ne da bi morali vsak trenutek zavestno procesirati ogromno količino informacij. Hkrati pa pomeni, da se lahko znajdemo v avtomatskem odzivu, še preden smo zares zaznali, kaj se v nas dogaja.

Še pomembneje: tudi telo se uči. Živčni sistem si zapomni, kaj je bilo nekoč varno, kaj nevarno, kdaj se je bilo bolje približati, umakniti, zamrzniti, ugajati, prevzeti nadzor ali ostati neopazen. Kar je bilo nekoč inteligentna prilagoditev, lahko kasneje postane vzorec, ki omejuje našo sposobnost izbire ali jo celo sabotira.

Zato pri coachingu in razvoju svojih klientov primarno raziskujem področja, na katerih sem tudi sama naredila največje premike. Zanima me:

•       Kaj se zgodi v tebi, tik preden reagiraš?
•       Katero zgodbo v tistem trenutku ustvarjaš?
•       Kaj začneš verjeti o sebi ali drugem?
•       Kaj skušaš zaščititi? Kaj potrebuješ?
•       In kdo postaneš v tem trenutku?

Tu se začne globlje razvojno delo in transformativni (razvojni coaching). Zavedanje nam ustvari prostor med dražljajem in avtomatskim odzivom. V tem prostoru se lahko pojavi nekaj, česar prej ni bilo: izbira. In zame je to eden bistvenih elementov zrelosti.

V coachingu namreč ne razvijamo samo novih vedenj, kot je žal prepogosto napačno predstavljeno. Performance coaching ima svoje mesto, vendar bolj služi veščinam vodenja, kot resnemu coaching razvoju.  Kajti, ključno je, da razvijamo tudi sposobnost opaziti sebe medtem, ko se dogajamo. Ostati prisotni dovolj dolgo, da lahko razlikujemo med tem, kar se dejansko dogaja, in tem, kar naš notranji sistem predvideva, interpretira ali skuša zaščititi.

Pri tem pa postane telo pomemben vir informacij. Na primer: napetost v prsih, sprememba dihanja, impulz, da bi nekaj takoj rešili, želja po umiku, razdraženost, nenadna potreba po nadzoru, tišina ali občutek, da moramo biti koristni. Vse to so podatki, vendar niso nujno resnica. Prav sposobnost razlikovanja med signalom in interpretacijo signala je pomemben del profesionalne in osebne zrelosti.mPodobno lahko razumemo tudi odpor. Odpor pogosto nosi svojo inteligenco. Nek del sistema skuša ohraniti nekaj, kar je nekoč imelo funkcijo. Če ga želimo samo premagati z voljo, lahko spregledamo pomembno informacijo:

·      Kaj ta odpor varuje?

·      Kaj bi postalo mogoče, če te zaščite ne bi več potreboval na enak način?

Tu se začne premik od knowing about yourself k resničnemu knowing yourself. To znanje pa ni samo kognitivno niti ni newageerski hit. Je utelešeno. Človek ga prepozna v telesu, čustvih, odnosih in v načinu, kako se srečuje z negotovostjo. Posledično začne zaznavati lastne vzorce, medtem ko nastajajo, namesto šele potem, ko so že prevzeli vodenje.

In tu postane sprememba nekaj več kot nova strategija. Postane širjenje naše notranje kapacitete. Kapacitete, da ostanemo prisotni ob nelagodju in zdržimo trenutek, ko še nimamo odgovora. Da opazimo lasten impulz, preden mu sledimo, in pogledamo tudi tiste dele sebe, ki jih najraje ne bi videli. Da ostanemo radovedni, ko bi naš stari vzorec želel soditi, nadzorovati, bežati ali se braniti. In da postopoma ustvarjamo drugačen odnos do sebe, drugih in sveta.

Za vodstveni coaching je to ključno. Pri vodenju je to še posebej pomembno saj vodja lahko pozna modele strateškega vodenja, komunikacije, povratne informacije in upravljanja sprememb. Toda v trenutku pritiska organizacije ne vodi samo njegovo znanje. V prostor vstopi tudi on sam: njegova sposobnost regulacije, njegov odnos do moči, negotovosti, konflikta, nadzora, napak in ranljivosti. Predvsem pa njegove predpostavke o ljudeh, njegov način vzpostavljanja odnosov in vse tisto, česar pri sebi še ne vidi. To niso seksi vsebine, so pa nujne za spoznavanje in razvijanje sebe, saj jih moramo najprej uvideti.

Kot coachinja se v teh procesih zavedam še ene pomembne stvari: tudi mi smo del sistema, ki ga skušamo spreminjati. Naše notranje stanje vpliva na prostor, ki ga ustvarjamo okoli sebe. Način, kako vstopamo v odnos, vpliva na to, kaj se lahko v njem zgodi. V timu ali organizaciji pa se osebni vzorci srečujejo še s kolektivnimi: kulturo, zgodovino sistema, odnosi moči, neizgovorjenimi pravili in skupnimi obrambnimi mehanizmi.

Razvoj zato zahteva več kot spremembo vedenja. Zahteva sposobnost utelešanja modela C.O.R.E. – vsaj to je moja filozofija. In ta model sem razvila zato, da lahko služi kot samocoahcing okvir mojim klientom.

Connect pomeni vzpostaviti stik s seboj, drugim in poljem.

•        Kaj se trenutno dogaja z menjoj?
•        Kaj opažam v telesu, čustvih, mislih?
•        Kaj je v tem trenutku najbolj v ospredju?
•        Kaj prav zdaj potrebujem?

Organize pomeni prepoznati in organizirati to, kar zaznavamo.

•        Kako se trenutno organiziram v tej situaciji? Kako bi bilo bolje?
•        Iz katerega centra delujem: glava, srce, hara?
•        Kateri stresni ali avtomatični vzorec se aktivira?
•        Kaj postaja dominantno?
•        Kaj izgubljam iz vida?

Research pomeni radovedno raziskovati vzorce, predpostavke, odzive in pomen, ki ga ustvarjamo.

•        Kaj je dejstvo in kaj je moja razlaga tega?
•        Katere predpostavke lai prepičanja vplivajo na moj odziv?
•        Kaj pri sebi še ne vidim, kar trenutno soustvarja prav rezultat, ki ga želim spremeniti?
•        Kateri notranji in zunanji viri so mi na voljo
•        Katere druge možnosti še obstajajo?

Elaborate pomeni integrirati novo zavedanje v nove izbire, vedenja in načine bivanja.

•        Kako želim biti v podobni situaciji naslednjič?
•        Kaj želim narediti drugače?
  •  Kako bi izgledal moj drugačen odziv?
  •  Kaj bi rekla – ali česa ne bi rekla?
  •  Kako bi pri tem stala, dihala, govorila?
  •  Kaj bi se moralo spremeniti v mojem notranjem stanju, da bi bil tak odziv sploh mogoč?
  •  In predvsem: kdo moram biti v tem trenutku, da lahko izberem drugače?
  •  Novo vedenje si najprej predstavljamo od zunaj, kot da opazujemo sebe v situaciji. Nato stopimo vanj in ga       začutimo od znotraj: skozi telo, držo, dihanje, čustva, misli in notranje stanje. Opazujemo, kaj deluje in kaj še   manjka. Proces ponavljamo in prilagajamo, dokler nova možnost ne postane dovolj celovita, da jo lahko     začnemo preizkušati tudi v resničnem življenjuu.
  •  In sledi konkretna akcija:
•       Kaj je moj naslednji zavesten korak?       
•       Kako želim in bom v tej situaciji deloval in bil, vnaprej?
•       Kaj je moje učenje iz te izkušnje?

Model C.O.R.E. je nastal naravno, kot model notranjega razvoja posameznika in kot filozofija načina mojega bivanja ter smisla celotnega dela, ki ga opravljam. C.O.R.E. tako spremlja tudi filozofijo vseh naših programov, predvsem pa Embody Coaching Wisdom program za razvoj coaching veščin in coaching miselnosti. 

Ker zame je bistvo razvojnega procesa, da postane nevidno nekoliko bolj vidno, saj tako dobimo več prostora za izbiro. Ko dobimo več izbire, se lahko začne spreminjati način, kako delujemo in kako bivamo znotraj tega delovanja. Ko novo vedenje postane tudi nova izkušnja telesa, odnosa in identitete, sprememba počasi postaja nekaj, kar živimo, ne samo nekaj, kar razumemo. Po domače: walk the talk.

Zato verjamem, da je pri vsaki resni želji po spremembi vredno začeti z vprašanjem:

Kaj pri sebi še ne vidim, kar trenutno soustvarja prav rezultat, ki ga želim spremeniti?

In ko to začnem videti, pride naslednje: Kako želim in BOM naslednjič izbrala drugače?

Vas zanima narediti preboj?

Oglasite se nam. Skupaj bomo raziskali vaš izziv in izbrali razvojni program, ki vas bo najbolje podprl pri naslednjem koraku.

JASNA KNEZ,  MCC, EIA MASTER, ITCA in ESIA

Coach & team coach & mentor & supervisor  & coach trainer & assesor